Različna sredstva za obdelavo in shranjevanje podatkov so se tesno vključila v naša življenja. V daljni preteklosti so ostali tiskani papirni arhivi. Kaj so sodobni mediji za shranjevanje?
Optični disk: zgodovina nastanka
Prvo napravo za shranjevanje zvoka je Sony izdelal leta 1979. Bil je, tako kot zdaj, plastični disk z okroglo luknjo na sredini. Sprva so ga uporabljali samo za snemanje zvočnih datotek, informacije pa so nanj nanašali s posebno metodo kodiranja impulzne kodne modulacije. Sestoji iz dejstva, da besedilo ali zvok prehaja skozi analogno-digitalni pretvornik in se spremeni v niz bitov.
Pozneje, leta 1982, se je v Nemčiji začela množična proizvodnja plošč. Začeli so kupovati za shranjevanje različnih datotek. Kmalu so prišle na police ne samo v glasbenih trgovinah.
Kako deluje CD? Za izdelavo podlage se uporablja 1,2 mm debela polikarbonatna plošča s premerom 120 mm, ki je prvaprekrita s tanko plastjo kovine (zlato, aluminij, srebro itd.), nato pa lak. Na kovino se nanesejo informacije v obliki jam (vdolbin), iztisnjenih vzdolž spiralne poti. Branje datotek, posnetih na optični disk, poteka z laserskim žarkom z valovno dolžino 780 nm. Odseva se od površine plošče, spreminja fazo in intenzivnost ter zadene v jame. Zemljišče se običajno imenuje vrzeli med jamami. Nagib ene steze v spirali je približno 1,6 mikrona.
Vrste optičnih diskov
Obstaja več vrst CD-jev: Compact Disc (CD), Digital Versatile Disc (DVD), Blu-ray Disc (BD). Vsi imajo različne zmogljivosti za zapisovanje informacij. DVD-ji se na primer proizvajajo z zmogljivostmi od 4,3 do 15,9 GB, CD-ji pa so na voljo samo do 900 MB.
Diske se razlikujejo tudi po številu posnetkov: enojnih in večkratnih. Pri takšnih nosilcih je reliefna struktura jam oblikovana drugače. Prepisovanje je možno zahvaljujoč organskemu materialu, ki pod vplivom laserja potemni in spremeni odbojnost. Pogovorno se ta proces imenuje gorenje.
Prav tako se lahko optični mediji razlikujejo po obliki. Figurirani kompaktni diski (Shaped CD) se običajno uporabljajo v šovbiznisu kot skrbniki avdio in video datotek. Prihajajo v poljubni obliki (kvadrat, v obliki letala ali srca). Ni jih priporočljivo uporabljati v pogonih CD-ROM, ker se lahko zlomijo pri visokih hitrostih vrtenja.
CD-ji in njihove vrste
OptičniDisk CD-R je medij za shranjevanje, ki je samo za branje. Vanj lahko pišete datoteke samo enkrat brez pravice dodajanja in urejanja. Sprva je zmogljivost takšnih diskov dosegla le 650 MB oziroma 74 minut zvočnega snemanja. Zdaj se proizvajajo naprave, ki lahko hranijo do 900 MB informacij. Njihove prednosti so, da vsi standardni CD-ji podpirajo branje.
Laserski disk CD-RW ima enako količino pomnilnika, nanj je mogoče večkrat zapisati (do 1000-krat) samo datoteke. Za to se uporabljajo standardni računalniški programi. Slaba stran je, da niso vse naprave pripravljene za delo s to obliko. CD-RW-ji so nekoliko dražji od CD-R-jev.
Avdio in video CD-ji niso zaščiteni na noben način in jih je mogoče kopirati in predvajati. Toda mediji z določenimi podatki so zaščiteni pred kopiranjem s tehnologijo StarForce.
ROM diski so tovarniško posneti in lahko predvajajo samo podatke. Takih medijev ni mogoče urejati. Toda optične naprave, kot je RAM, je mogoče prepisati do 10 tisoč krat in zdržijo do 30 let. Ti diski so izdelani v dodatnih kartušah in jih običajni diskovni pogoni ne morejo brati.
DVD mediji in specifikacije
Digital Versatile Disc je digitalni večnamenski medij za shranjevanje. Njegova struktura je gostejša in vsebuje veliko informacij (do 15 GB). Takšen optični disk spominja na dva zlepljena CD-ja. Shranjevanje in branje velike količine informacij je možno zaradi uporabe rdečega laserja, katerega valovna dolžinaje 650 nm, in leče z največjo številčno zaslonko. DVD-ji imajo eno ali dve snemalni strani, pa tudi eno ali dve delovni plasti na vsaki strani. Ti kazalniki določajo njihovo zmogljivost.
Tako kot CD-ji so tudi DVD-ji na voljo v več formatih. DVD-R ali DVD+R so mediji, na katere je mogoče zapisati samo enkrat. Standard snemanja za takšne diske je Pioneer razvil leta 1997. Naprave "minus" in "plus" se razlikujejo po materialu odsevne plasti in posebnih oznakah.
DVD RW (DVD+RW, DVD-RW) optične plošče je mogoče večkrat prepisati. Poleg tega vam mediji "plus" omogočajo spreminjanje mest, ki jih potrebujete, po lastni presoji. Univerzalni pogoni pomagajo rešiti problem nezdružljivosti formatov (+RW in –RW).
Kaj je Blu-ray Disc?
Ta vrsta optičnega diska lahko shranjuje in snema digitalne podatke visoke gostote. Za reprodukcijo informacij (tudi videa visoke ločljivosti) se uporablja modri laserski žarek 405 nm, ki podvoji spiralno sled. Datoteke, ki so zelo blizu ena drugi, so občutljive na mehanske poškodbe, zato je treba za disk posebno skrbeti. V zadnjem času so bili izdelani mediji s posebnim premazom, ki ga lahko obrišete z običajno suho krpo.
Na voljo so Blu-ray diski za enkratno in večkratno uporabo, pa tudi večslojni diski (od 2 do 4 plasti). Zmogljivost najbolj "slojnih" medijev doseže 128 GB. Hkrati pa imastandardni premer 12 cm. Dvoslojni standardni disk Blu-ray vsebuje do 50 GB informacij. V razvoju je naprava, ki doseže kapaciteto 300-400 GB, ki jo lahko berejo sodobni diskovni pogoni. Kamkorderji uporabljajo manjše diske (80 mm) z do 15 GB pomnilnika.
Za zaščito pred kopiranjem imajo Blu-ray-ji digitalne vodne žige ROM-Mark in tehnologijo obveznega upravljanega kopiranja.
Namen MiniDVD medija
Optični medij Mini DVD je manjša kopija običajnega digitalnega vsestranskega diska. Ima premer 8 cm in se uporablja v foto in video kamerah. Enostranski disk vsebuje do 1,4 GB informacij, dvostranski - 2,8 GB. Glede na obliko sta MiniDVD-R (zapis enkrat) in MiniDVD-RW (ponavljanje).
Standardni 12 cm pogon ni zasnovan za branje Mini DVD. Pri uporabi takšnih diskov v prenosnem računalniku je treba uporabiti vreteno pogonskega motorja. Včasih se pojavijo težave z branjem nosilca informacij. Običajno v takih primerih računalnik prikaže sporočilo »ni bil najden noben gonilnik za optični pogon«. Za rešitev težave se obrnite na izkušenega programerja.
