Futuristični izraz "tehnološka singularnost" vse bolj vstopa v naša življenja. Po najbolj pesimističnih napovedih znanstvenikov in različnih strokovnjakov bo ta koncept najkasneje do leta 2030 postal del naše realnosti. Kaj torej pomeni ta skrivnostna fraza? Številne sodobne enciklopedije razlagajo tehnološko singularnost kot hipotetični trenutek, ko bo tehnološki napredek dobil tako hitrost in kompleksnost, ki bosta nedostopna človeškemu razumevanju.
Z drugimi besedami, umetna inteligenca bo dosegla takšno stopnjo razvoja, na kateri se lahko človek izkaže za nepotreben, če ne celo nevaren tekmec "pametnim" elektronskim bitjem. Že več kot desetletje nas futurologi in pisci znanstvene fantastike strašijo z morebitnim »uporom strojev«. Toda šele relativno nedavno se je o tem hipotetičnem problemu začelo resno razpravljati v znanstvenih krogih.
Izraz "tehnološka singularnost" je bil prvič uporabljen v članku matematika in pisatelja Vernona Vingea, predstavljenem leta 1993 na simpoziju, ki ga je gostila NASA.z Ohio Aerospace Institute. Kmalu so se dogodki, ki jih je napovedal znanstvenik in so po njegovem mnenju primerljivi s samim videzom človeka na planetu, začeli uresničevati.
Prva manifestacija tako ključnega in epohnega dogodka, kot je tehnološka posebnost, ni dolgo čakala. Prelomnica v človekovem razvoju in zavesti ljudi je bilo leto 1997. Maja istega leta je poldruga tona težka elektronska "pošast" Deep Blue, opremljena s 250 procesorji, ki so jo zasnovali strokovnjaki iz IBM-a, v trmastem in intenzivnem šahovskem dvoboju premagala doslej neporaženega svetovnega prvaka Garryja Kasparova. V tistem trenutku je postalo jasno, da svet nikoli več ne bo enak…
Potek tega dvoboja, morda najpomembnejšega soočenja v zgodovini človeške civilizacije, si zasluži posebno pozornost. Prvo igro je velemojster dobil brez težav. Na začetku drugega je Kasparov, ki je skušal svojega elektronskega nasprotnika zvabiti v pametno past, žrtvoval dve pešaki.
Deep Blue je tokrat razmišljal (če temu lahko tako rečete) nenavadno dolgo – skoraj četrt ure. Čeprav pred tem nisem porabil več kot tri minute za sprejemanje odločitev. In šele ko je obstajala resnična nevarnost, da bo v težavah s časom, se je stroj vrnil. Rezultat je bil žalosten za človeški um. Stroj ni sprejel žrtve, zmagal je v igri…
Naslednji trije so se končali z remijem. Toda računalnik je zadnjo igro zmagal v briljantnem slogu, nečloveku ne pusti nobene možnosti. V njej je Deep Blue preprosto premagal velikega velemojstra. Tako je človeštvo spoznalo novo generacijo elektronskih strojev, katerih inteligenca presega človeško. In ki imajo neverjetno sposobnost učenja.
Sodobni avtomobili so šli še dlje. Nevroznanstveniki trdijo, da je računalniška zmogljivost človeških možganov približno sto bilijonov operacij na sekundo. Zavestni spomin povprečnega človeka je le 2,5 gigabajta. In delovna hitrost današnjih superračunalnikov je 115 bilijonov. Kar zadeva velikost pomnilniške naprave, je ne morete razširiti. Hkrati pa ne poznajo utrujenosti, slabega zdravja, dvomov, obotavljanja in drugih človeških slabosti. Zato futurologi verjamejo, da je tehnološka singularnost neizogibna.
Seveda so sodobne biotehnologije precej sposobne zagotoviti človeštvu sredstva za izboljšanje naravnih intelektualnih sposobnosti. Kar bo vodilo do pojava takega pojava, kot je singularnost zavesti. V tem primeru oseba tvega, da postane del vmesnika med strojem in človekom. In potem bo nemogoče napovedati nadaljnji razvoj naše civilizacije na podlagi načel sociologije in običajnih vedenjskih norm. Situacija bo preprosto ušla izpod človeškega nadzora v tradicionalnem smislu.
